Lesne zaloge

Gozd pokriva kar 74 % območja regije, možni letni posek znaša 5,32 m3 na hektar, kar skupno predstavlja kar 422.776 m3 (podatki iz leta 2014). Določen del te biomase je primeren zgolj za izkoriščanje v energetske namene, veliko lesa pa je visoke kakovosti, primerne za predelavo v lesni industriji. Pomembna je promocija tega naravnega vira in vseh ostalih funkcij gozda.

Glede na možnosti pridobivanja in zalogo lesne biomase je gozd daleč najpomembnejši vir materiala. Zaradi obilne zaloge lesne biomase v gozdovih Notranjsko kraške regije glavna usmeritev na področju obnovljivih virov energije izhaja prav iz zaloge lesne in rastlinske biomase. Za izrabo biomase v energetske namene je pomembno poznati letno količino biomase, ki jo lahko iz okolja – gozdov in  travnikov – odvzamemo in pri tem ohranjamo skladnost z varstvenimi usmeritvami. Za informacije o velikosti gozdnih površin, o njihovi kvaliteti in iz tega izhajajočem letnem donosu, ki bi ga bilo smiselno uporabiti za pridobivanje energije, smo se povezali z Zavodom za gozdove, Območnima enotama v Postojni in Sežani. Območje Notranjsko kraške regije namreč spada v območje dveh enot Zavoda za gozdove Slovenije. Prav tako je pri izrabi lesne biomase za energetske namene pomembna lastniška struktura gozdov in iz nje izhajajoča pripravljenost za uvajanje novih tehnologij.

Pomemben regijski vir je gotovo tudi les, pridobljen s čiščenjem pašnikov, saj se ogromno kmetijskih površin v regiji zarašča. Kot dejanski potencial lesne biomase iz gozdov obravnavamo: del realiziranega načrtovanega letnega poseka, lesno biomaso iz gojitvenih in varstvenih del v gozdovih, lesno biomaso iz melioracij grmišč, lesno biomaso iz novogradenj ali vzdrževanja infrastrukture v gozdnem prostoru (krčitve zaradi gradnje vlak ali gozdnih cest, vzdrževanje elektrovodov itd.).
Gozdnogospodarski kazalci ki vplivajo na gospodarjenje z gozdom na določenem širšem območju so predvsem:

·        povprečna velikost zasebne posesti,

·        delež težje dostopnih gozdov,

·        delež mlajših razvojnih faz gozdov.

V mladem gozdu se ob izvajanju negovalnih del, ki jih delno subvencionira tudi država, pridobi tanek in manj kvaliteten les, ki je uporaben predvsem v energetske namene. Delež mladega gozda tako vpliva na potencial za pridobivanje lesne biomase. Težje dostopni tereni pokriti z gozdovi, z manj gozdnimi prometnicami in strmi nakloni terena povečujejo stroške dela v gozdovih in tako negativno vplivajo na primernost za rabo lesne biomase.  Delež in velikost zasebne posesti glede na celotno količino gozda je pomemben omejujoč dejavnik pri pridobivanju lesne biomase iz zasebnih gozdov. Pri velikem številu manjših posestnikov je ekonomski interes lastnikov za gospodarjenje z gozdom manjši, saj je dobiček za posameznika relativno nizek. Problem so tukaj tudi stroški pridobivanja. Če se lastniki ne uskladijo in skupaj organizirajo in naročijo potrebna dela v gozdu, so stroški višji. Hkrati je večje število ljudi težje organizirati in zbuditi interes potreben za izpeljavo potrebnih del. Pridobivanje lesne biomase iz gozdov je v takih razmerah logistično bistveno zahtevnejše.

Med pomembne socialno ekonomske kazalce gospodarjenja z gozdom spadajo:

·        delež gozda glede na celotno površino občine,

·        realizacija načrtovanega letnega poseka v gozdovih,

·        ocenjen delež načrtovanega letnega poseka, ki je primeren za rabo v energetske namene.

Realizacija načrtovanega poseka je razmerje med dejanskim letnim posekom in največjim dovoljenim posekom, ki je bil načrtovan v gozdnogospodarskih načrtih. Po podatkih Zavoda za gozdove Slovenije (ZGS) znaša relaiziran letni posek v povprečju zadnjih nekaj let za celotno regijo 75%. Realizacija načrtovanega poseka je povezana z lastniško strukturo gozdov, najvišja je v tistih občinah, ki imajo višji delež državnih gozdov (v državnih gozdovih praktično 100 %, v zasebnih gozdovih bistveno nižja). V letu 2013 je bil realiziran letni posek v višini 86 %.

K demografskim kazalcem, ki vplivajo na potencial za izrabo lesne biomase prištevamo:

·        delež zasebne gozdne posesti,

·        površino gozda na prebivalca,

·        delež stanovanj, kjer uporabljajo les kot edini ali glavni vir ogrevanja.

V zasebnih gozdovih se poseka dosti manj lesa, kot bi ga dejansko bilo mogoče, v skladu z  gozdnogospodarskimi načrtih, posekati. Tam, kjer prevladuje majhna zasebna gozdna posest, običajno majhni gozdni posestniki nimajo ekonomskega interesa za gospodarjenje s svojimi gozdovi. Delež zasebne gozdne posesti v regiji je 66,9 % odstotkov. Zasebno lastništvo torej prevladuje v gozdovih v regiji. Površina gozda na prebivalca v NKR meri v povprečju 2,4 ha. To število je nizko saj se kot velika površina gozda na prebivalca šteje površina nad 5 ha gozda. Delež stanovanj, kjer uporabljajo les kot edini vir ogrevanja je v občinah regije 59,7 %. To je relativno nizek delež, v regiji mnogo ljudi uporablja fosilna goriva za ogrevanje stanovanjskih objektov.

 

Sončna energija

Zemljepisna lega Slovenije je v povprečju zelo ugodna za neposredno rabo sončne energije. Razlike v sončnem obsevanju pa so v Sloveniji zaradi velike reliefne razgibanosti večje med različnimi reliefnimi legami kot med podnebnimi območji.

Letni globalni obsev na osnovi desetletnih meritev direktne in difuzne osončenosti ter trajanja sončevega obseva v Sloveniji (Kastelec in sod., 2007). Najbolj obsevano območje Slovenije je Obalno-kraška regija, Primorsko-notranjska regija pa prejme v povprečju med 4000 in 4400 MJ/m2.

Količina sončne energije na določenem mestu, ki je lahko izrabljamo v energetske namene, pa je odvisna od:

• letnega časa (večji potencial ima poleti, primerna in dobro izkoriščena je za npr. pridobivanje tople sanitarne vode v poletnem času),
• usmeritve sončnih kolektorjev in/ali celic (optimalen kot je 30 stopinj glede na vodoravno površino in obrnjeno proti jugu),
• lokacije (v osojnih legah, na lokacijah, kjer sonce vzide pozneje oziroma prej zaide, se bo pridobilo manj energije kot v prisojnih legah).

Zadostna količina sončnega obsevanja za ekonomsko upravičenost postavitve sprejemnikov sončne energije je le na južnih straneh streh. Ob upoštevanju še povprečnega letnega izkoristka pretvorbe (1/3 pri toplotni pretvorbi in 1/10 pri pretvorbi v električno energijo s sončnimi celicami) ter razmerja med obema tehnologijama 5:1 znaša tehnično izkoristljiv potencial sončnega obsevanja znatno manj od teoretično mogočega.

Čeprav sončne naprave od vseh sedanjih oblik najmanj vplivajo na okolje, je potrebno zelo skrbno izbirati lokacije za postavitev večjih zbirnih površin na podeželju in v mestu. S stališča rabe prostora in posega v okolje je najbolj primerno postavljanje prejemnikov energije za zajem sončne energije na strehah in fasadah. Ob namenskem nameščanju prejemnikov sončne energije na odprtem, torej nepozidanem prostoru, pa je potrebna celovita presoja vplivov na okolje (s poudarkom na potencialnih vplivih na pokrajino ter biotsko raznovrstnostjo) in ocena družbene sprejemljivosti.

Postavitev polja sončne elektrarne, ki bi v pogojih osončenosti, ki veljajo za Primorsko-notranjsko regijo, dala dovolj energije za oskrbo manjšega kraja, bi zahtevala prostor večji od 60 ha površine. Glede na mnogo ugodnejše pogoje osončenosti na južnem Portugalskem lahko sklepamo, da bi enaka površina prostora pri nas pomenila pridobivanje energije za mnogo manjše število prebivalcev. Energija, pridobljena s pomočjo fotovoltaičnih celic na strehah že obstoječih ali v prihodnosti načrtovanih objektov v zavarovanih območjih, lahko pripomore k zmanjšanju porabe električne energije pridobljene iz drugih, neobnovljivih virov ter hkrati ne povzroča negativnega vpliva s posegom v še neokrnjeni prostor.

 

Vetrna energija

Na osnovi dosedanjih meritev vetra in meteoroloških modelov je v Nacionalnem programu energetike (2004) navedeno, da je za izkoriščanje vetrne energije primerno celotno področje Primorske (primernost te regije so potrdile tudi namenske meritve v sklopu programa EZ ECOS OUVERTURE)  ter del Gorenjske in Notranjske, izključene pa niso tudi lokacije v drugih območjih Slovenije.

Namenske meritve vetra na Primorskem (8 merilnih postaj na grebenih) so pokazale, da so možnosti za ekonomsko rabo vetra (večja stalnost, manjša sunkovitost) v večjem obsegu, vendar obstajajo številni naravovarstveni in okoljski zadržki (zlasti pejsažni, habitatni in hrup).

Zemlja, na kateri stojijo posamezne vetrne turbine je tudi po postavitvi primerna kot pašna površina ali kot obdelovalna zemlja. Razen v neposredni bližini stolpa turbine je zemlja primerna za rabo v druge namene. Problem puščanja mazalnega olja iz mehanizma turbine v vetrnici predstavlja negativno plat pridobivanja energije z vetrnimi elektrarnami kjerkoli so postavljene. Še posebej pa lahko predstavlja problem, če je polje turbin postavljeno na vodo zbirnem, torej vodovarstvenem območju. Znani so primeri iz tujine, ko je olje, puščajoče iz turbin pronicalo pod površje in onesnažilo podtalnico v širšem območju.

Kjer je bila do današnjih dni raba prostora takšna, da so ohranjeni primarni ekosistemi in s tem habitati nekaterih ogroženih in zavarovanih živalskih in rastlinskih vrst, pomeni postavitev vetrnih turbin uničenje obstoječega okolja in ugodnega stanja habitatov. Z gradnjo cestnega omrežja dostopnih poti in električnega omrežja za priključitev na daljnovod, s prostorom, ki ga neposredno zasedejo turbine in vedno prisotna možnost puščanja mazalnega olja iz mehanizma vetrnice, pomenijo kratko in dolgoročno veliko spremembo na prostoru, kjer se nahajajo. Iz stališča ohranjanja habitatov takšnih kot so danes, torej v ugodnem stanju, kar je eno glavnih dveh vodil območij Nature 2000, pomeni postavitev vetrnic zasedbo prostora, spremembo vegetacije in s tem habitata in posledično izgubo nekaterih vrst. Torej to predstavlja negativen poseg v prostor. Negativno vpliv bil se kazal na prostoživečih vrstah s tem, da bi neugodno vplival na ustreznost lastnosti abiotskih in biotskih sestavin habitatnih tipov, njihovo specifično strukturo ter na naravne procese tam, kjer bi sončna elektrarna stala.

V primeru pa, ko govorimo o že obstoječi kmetijski površini, ki ima urejene dostopne poti in ni na vodovarstvenem območju in ki lahko tudi po postavitvi turbin večinoma ohrani funkcijo kmetijske površine, lahko sočasno pridobivanje el. energije ugodno vpliva na razvoj in vrednost tega zemljišča in prostora.

Določitev potenciala vetra na določeni lokaciji je mogoča s pomočjo orodij za simulacijo vetrov. Na osnovi rezultatov simulacij se nato določi mikrolokacijo, kjer se predvideva največji vetrni potencial. Na osnovi podatkov letnih meritev na mikrolokaciji se lahko določi smotrnost izkoriščanja vetrne energije na danem mestu. Na tej podlagi se nato lahko postavi testno vetrnico, ki meri hitrosti vetra skozi daljše obdobje in da merodajne podatke za oceno ekonomske upravičenosti postavitve vetrne elektrarne.